To je le kratek opis,
podrobnejše o njej piše medicinska literatura. Prav
pa je pisati o tem, da so od njenega dobrega stanja
najbolj odvisni naše počutje, naše zmogljivosti in naše
zdravje. Naučiti bi se morali že v najzgodnejšem življenjskem
obdobju, da je hrbtenica naš najpomembnejši del telesa,
ki bi ga morali z znanjem in prizadevanjem negovati
od rojstva do smrti. Da je to še kako res, nas pouči
naslednja zgodba.
To je zgodba neke hrbtenice, ki je že del zgodovine.
Prišla je na svet pred več kot pol-sedmim desetletjem.
Danes bi zanjo že lahko rekli, da je stara, vendar je
zaradi naključij, znanja in izkušenj njenega lastnika,
vseeno drugačna, ne povsem toliko stara, kolikor ima
let. Njeno življenje je poučno. Ko je prišla na svet,
je bila malo rahitična in je zato shodila šele pri dveh
letih in zdravniki ji niso obetali dolge prihodnosti.
Zgodilo pa se je drugače. Hrbtenica je postopno napredovala
in do najstniških let dohitela zamujeno. Še celo več,
marsikatero je po zmogljivostih presegla, saj je bila
izjemno trdna, močno razvita in sposobna tudi skrajnih
naporov. Poudarjena želja po gibanju in po dihanju na
polna pljuča je pripomogla, da je po rojstvu nekoliko
zakrnela hrbtenica okrevala in se normalno razvila.
Zaključek je jasen: gibanje jo je rešilo in zato je
bila vsa mladost z njo brez težav. Postala je gibka,
močna, trpežna in neugnana. Z njo se je dalo teči, skakati
in se predajati vsem mladostnim željam in vragolijam.
Tako je trajalo do konca šolskih let. Ves ta čas je
bila neustavljiva. Lepo je bilo živeti s takšno hrbtenico.
Kako bi bilo prav, da bi to trajalo do konca življenja.
Lahko bi, pa ni.
Prišla je odraslost, študij se je zaključil in začelo
se je življenje s poklicem in družino. Nekega dne se
je zgodilo tisto, kar se ne bi, če bi vedeli o hrbtenici
dovolj, predvsem pa, kaj potrebuje, da ohrani svojo
vitalnost. V trenutku so udarile na dan vse posledice
nepravilnega ravnanja z njo, ki so se počasi nabirala
skozi šolska leta in kasneje v poklicu. Veliko sedenja,
premalo gibanja, neustrezna postelja in tudi bolj ali
manj nepravilno prehranjevanje jo je oslabilo in pomehkužilo.
Zato je nekega dne ob malo večji obremenitvi odpovedala.
Zgodilo se je, ko je njen lastnik, po občutenju močan
in trden, samozavestno in z občutkom moči, da bi gore
premikal, iz nepravilnega položaja dvignil s tal malo
težji predmet. Utrjeni in negovani hrbtenici to ne bi
škodilo. Za zanemarjeno hrbtenico pa je bilo to preveč
in zgodilo se je, kar se je moralo. Če se ne bi tedaj,
bi se pa ob neki drugi priložnosti, mogoče le z ostro
kretnjo brez kakršnegakoli bremena.
Od tega dne je bilo vse drugače. Hrbtenica, ki je prej
ni bilo občutiti, je bila od tedaj neprestano prisotna
z bolečino in to je trajalo leta. Počasi je popuščalo
tako, da se je hrbtenica prilagajala, se krivila in
vračala v manj boleč položaj. Zvrnila se je vstran od
trtice do vratnih vretenc. To je bila brez dvoma deformacija
in strokovnjaki so menili, da je nepopravljiva.
Leta je bilo tako. Tudi telo se je s tem delno iznakazilo.
Lastnika to ni posebno motilo. S krivo hrbtenico je
živel, kot da mu je usojena. Nekega dne pa je sklenil,
da jo malo poravna. Z vso odločnostjo se je tega lotil.
Izbral si je primerne vaje in vztrajno vadil. Kmalu
je bilo občutiti, da se v njej nekaj dogaja. Prva reakcija
so bile bolečine. Bile so enake kot takrat, takoj po
poškodbi. Toda niso ga zmedle in odvrnile. Vztrajal
je in počasi hrbtenico s prizadevno vadbo ravnal, najprej
spodaj, nato še pri vratu. Vztrajanje je bilo nagrajeno.
Po dveh letih se je hrbtenica skoraj poravnala. Vsekakor
toliko, da je le pozoren opazovalec opazil zadnje sledi
skrivljenosti. Tako je dokazal, sebi in drugim, da je
mogoče tudi zastarane deformacije hrbtenice regenerirati.
Potrebno je znanje in predvsem vztrajno prizadevanje
in pri tem tudi starost ni ovira. Lastnik je hrbtenico
poravnal tako rekoč na stara leta. To je dokaz, da organizem
sledi vsaki pametni pobudi in se odziva nanjo z vso
močjo, če le ima priložnost. Lahko bi zaključili, da
nikoli ni prepozno. Zbrati moramo voljo, se opremiti
z znanjem in potem vztrajati.
Razbolela hrbtenica je tako veliko gorje, da ga je težko
opisati z neko zgodbo. Toda tudi te zgodbe in katerekoli
druge, ne bi bilo treba, če bi se zavedali, kaj vsem
nam hrbtenica pomeni. Ona je srž naše biti, je eden
glavnih delov telesa, na katerega so obešeni vsi ostali
organi. Če katerikoli od njih oboli, je to najpogosteje
zato, ker je zgubil trdno vez s hrbtenico. Noben telesni
organ ne more uspevati, če je obešen na ne negovano,
zanemarjeno, pomehkuženo in zakrnelo hrbtenico. Vsa
fiziološka dogajanja, od prebave, dihanja, gibanja,
čutenja in drugega, vse se odvija skozi hrbtenico. Nič
v našem telesu ne poteka brez njenega sodelovanja in
od nje je najbolj odvisno naše zdravje, počutje in mladost.
Njeno hiranje je naše staranje. Bolj, ko je degenerirana,
prej smo nebogljeni starčki.
In kaj zahteva hrbtenica?
Tek, plavanje, smučanje ji koristijo, toda zanjo je
to premalo. Zahteva več. Vsekakor razgibavanje in ojačevanje
v vseh njenih delih in tudi v vsej njeni okolici. Zelo
je občutljiva na nepravilno sedenje pri mizi. Poleg
teka, hoje v hribe, joge, vaj z utežmi in druge telovadbe
pa zahteva še ugoden položaj med spanjem. Vodna
postelja je najboljša, ker hrbtenico enakomerno
podpira, ne ovira krvnega obtoka, je topla, higienična
in omogoča telesu s svojo izredno mehkobo najbolj ugoden,
prijeten in zdrav položaj. Pod temi pogoji s hrbtenico
ne bi smelo biti težav in neugodij.
Dr. Srečko Bergant
Opomba: To je zgodba moje
hrbtenice. Nepravilen način življenja v mladosti jo
je okvaril in lumbago /desno konveksna skolioza/, je
bil logična posledica tega. Poduk je ostal in čeprav
precej sanirana poškodba, mi je opomin in trajen razlog
za zdrav način življenja.
|
